Utopija. Za začetek bom izhajal iz misli Ajde in sicer :
»Utopija« nam daje proste roke, da si lahko dovolimo mladostno naiven zanos in se trudimo ignorirati priučeni cinizem, ki naše misli usmerja le k težavi, ne pa k njenim možnim rešitvam in razmislimo o nekem celotnem sistemu, ki bi lahko deloval.
Osebno mislim, da je priučeni cinizem, bolj kot ne le rezultanta vse bolj in bolj splošnega zavedanja globalne situacije človeštva.
Smo v dobi, kjer smo obdani s toliko podatki, da jih že težko formiramo v informacije in še te so mnogokrat s "sumljio" motiviko. Recimo za primer oglaševanje (o katerem ravno razpredamo pri predmetu o teoriji medijev na blogu prof. Vodeba), kjer nas, po domače rečeno, non-stop nategujejo. Težko ne postati ciničen do družbe.
Pa ne me narobe razumeti; kdor me bolje pozna ve, da sem sicer zelo pozitiven in "utopičen" tip človeka, ki se že od zgodnjih najstniških let spogledujem z raznoraznimi libertarno-anarhističnimi pogledi na svet.
Tako, da mislim, da vsaka konkretna rešitev izhaja iz dobrega zavedanja težave; v nasprotnem primeru pride do produkcije rešitev brez problema, tako da je kritičen odnos do obstoječega tukaj iz mojega vidika nujno zlo.
Kakorkoli že, kot sem omenil na našem sestanku v torek, jaz ne verjamem v sistemske družbene "rešitve".
Družbeni sistem je osnovan na sistematskem obravnavanju posameznikov, kar v praksi pogosto izpade kot "nepravično" obravnavanje posameznika, saj je on kot posameznik že apriori ignoriran, torej so vse osebne lastnosti v (absolutno) sistemskih rešitvah družbene ureditve praktično zanemarjene. Bom dal primer; v marsikateri državi (recimo Texas v ZDA) če kadiš travo si preprosto kriminalec in ne glede na to, če si ti sicer pošteno izobražen človek, ki pošteno delaš, pomožnosti sploh ne uživaš drugih substanc kot so alkohol ipd. in se pomožnosti še zavzemaš oz. prispevaš h izboljšanju družbe ... Ne glede na vse dobre lastnosti boš sistematsko padel v klaso kriminalca. Mogoče banalen primer, ampak mislim, da se razume kaj želim povdarit. In tako ni samo v ZDA glede trave, to je povsod glede vsega (pomislimo na izbrisane npr.).
Zato utopija iz mojega vidika temelji na tem, da ima vsak posameznik zmožnost se samoaktualizirat v kakršnokoli smer želi, brez da se ogroža njegov družbeni status (predvsem iz vidika fiziološko- in sociološko-esencialnih potreb; torej hrana, bivališče, transport ...).
Če so te problematike odstranjene, se odstrani tudi ogromno motivov za kriminal.
Potem bi se pojavili tudi drugačne manifestacije "merjenja kurca" in ljudje bi uporabljali druge vzvode, da bi se med seboj dokazovali (predvsem pred nasprotnim spolom; lahko mi očitate pretiranim spogledovanijem s Freudom, priznam).
Sicer, da bi družba prešla otroško fazo radovednosti (kot družba celotna seveda) v taki situaciji bi trajalo in ljudje bi se morali postopoma navajati na spremenjene vrednote; vendar verjamem, da bi se s pravilnim razporejanjem sredstev lahko rešilo marsikater materialni problem.
V končni fazi pa mislim, da je v utopični družbi bolj kot ne pomembno, da se vsak zaveda svoje pozicije v družbi (torej, v čem je dober npr.) in predvsem, da se ljudje začnemo še naprej soočati sami s seboj (če pogledamo, danes samoumevni pojmi kot so podzavest, so bili še dobrih sto let nazaj ignorirani/nepoznani).
Ko se bomo sprijaznili, da smo egoistična bitja, nismo pa slaba bitja, nam bo lažje. Moramo se poslušati namesto, da bežimo sami od sebe. Naš ego je glavna komponenta, da lahko obstanemo kot družba, takrat bomo korak bliže utopiji.
Koneckoncev ves svet dojemamo skozi filter lastnega dojemanja. Jaz bom tebi pomagal iz vode ko se utapljaš, da se bom jaz dobro počutil, da se boš ti dobro počutil. In to ni nič slabega, tak je naravni mehanizem.
Okej, dosti za danes.
lp,
seba
