Zapisnik sestanka z dne 1. marca 2011
Prisotni: Sebastian, Nataša, Ajda, Darja
Sestanek po dooolgih počitnicah.
Usposobili smo skype povezavo z Darjo na Švedskem. Sebastian je zrihtal velik list papirja za sprotno
Zapisovanje.
Hude debate o tem, kako naj se premaknemo iz mrtve točke, v kateri smo se znašli.
Umestitev v krovno temo 'posameznik vs. kolektiv': kje vse lahko posameznik deluje v dobro kolektiva.
Rešitev: zapisali bomo vse utopije, ki smo jih natuhtali sami ali pa že obstajajo in se z njimi strinjamo.
Utopija je že to, da misliš utopijo, torej bo to naša utopija. Utopija kot zbirka utopij. Zbrali bomo že obstoječe teorije in prakse, ki so nekoč bile utopije, pa tudi za naše pojme neizvedljive in ne mogoče.
Širimo pozitivne ideje in prakse, na način, da lahko vsak posameznik participira.
Kasnejša dopolnitev na podlagi sestanka :
Utopij je že mnogo bilo skonceptualiziranih, mnogo preizkušenih v praksi, pa vendar ni bila nikoli nobena dosežena. Koneckoncev se gre to za prostor, ki (naj) ne (bi) obstajal. Sam paradoks utopije je, da je to končno stanje v razvoju človeške družbe, ker ko naj bi dosegli utopijo naj bi pa »to bilo to«. Torej naj bi se znašli v stanju kjer si ne-bi želel sprememb, kar je pa v kontradiktu z osnovnim naravnim načelom oz. edino naravno konstanto in sicer to, da se vse spreminja.
Torej utopije kot same ne moremo doseči, saj je sam koncept narave zastavljen tako, da je edina konstanta to, da se vse spreminja in zato smo prišli do skupnega strinjanja pri točki, da je utopija ubistvu VZTRAJANJE pri ideji, ki jo želimo realizirati, ki sloni na določenih ideoloških temeljih oz. načelih.
Zanimivo je kako vsak posameznik v skupini, kljub istemu ideološkemu cilju, navaja nadvse drugačne aspekte utopične situacije in ne samo to, zanimiva je tudi participacija posameznikov in volja do udejstvovanja oz. kontrast le-te.
Kakorkoli, izpostavljeni so bili različni aspekti utopične družbe, torej zavedanje situacijskih okoliščin kjer sta kolektiv in posameznik v kar se da dobrem odnosu. Za vsak dober odnos je pa seveda potreben dialog.
Utopija se skriva v vseh malih utopijah mnogih ljudi, ki skupaj tvorijo kolektiv in participirajo v večji utopiji
Tako smo prišli do mnogo različnih izpostavitev situacij, oz. naših malih utopij, ki za življenje oz. delovanje le-teh potrebuje soudeležence, zato je tukaj nujno potreben participatorno nagovarjanje ljudi h utopijam in z diktatom.
Nataša je izpostavila različne teorije o zmanjševanji potrošnje na način konkretnega prerazporejanja sredstev v smislu direktne izmenjave stvari, ki jih ne potrebujemo. Da se »potrošniške« potrebe zadovolji s prestrukturiranjem dobrin, kot so izmenjava, dajanje in prejemanje stvari, ki so tebi morda nekoristne, so pa v dobrem stanju za nadaljno uporabo. Da se manj osredotočimo na potrošnjo in proizvodnjo, ampak več na prestrukturiranje že proizvedenega; po domače, stvari, ki ti niso všeč/jih ne rabiš, daš naprej. Vsak ima nekaj kar ne rabi kar nekdo potrebuje, ki pa ne izpolnjuje »potrebam trga« iz obče sprejetega tržnega sistema.
Ajda je izpostavila vrsto »vztrajanj pri realizaciji ideje«, ki so bile pro-kolektivno osnovane, kot so : zelene gverile, organizacija grupa, car-sharing ideje, second hand uporaba, kot tudi delovne brigade in še mnoge ...
Delajmo tisto kjer smo dobro in ne delajmo polovično; to je tudi eden od predlogov kako lahko posameznik deluje v dobro kolektiva.
Sam sem mnenja, da je za uspešen in dober kolektiv, predvsem pomemben zadovoljen posameznik in to tak zadovoljen posameznik, ki verjame v kolektivno dobro, zatorej mislim, da je (tudi neformalna!) izbrazba in samoaktualizacija eden izmed ključih faktorjev, da je posameznik dober participator v družbenem procesu, v katerem moramo sodelovati vsi, saj kot posamezniki, kljub še tako neodvisnem in avtonomnem življenju, sami ne moremo preživeti.
Torej utopije. Vsak ima svoje, vsak »mora« imeti svoje, v njih verjeti in proti njim stremeti.
Lp,
Sebastian
